Predporočna drama

Po dolgem čakanju na čarobni dan je končno napočil predporočni teden, ko samo še odštevaš tiste zadnje dneve. Takrat sem urejala še zadnje malenkosti, potrjevala termine pri frizerju, vizažistu in manikerju.

Manjkalo je samo še pet dni do vrhunca vseh priprav. To je pomenilo konec neprespanih noči, vseh majhnih prepirov, vseh nakravžlanih živcev... Takrat sem se zavedala, da bom čez samo pet dni tudi jaz postala princeska za en dan, zato sem bila polna pozitivnih misli. Potem pa je moje vznemirjenje prekinil telefonski klic mojega najdražjega ... Rekel je, naj grem po malega in pridem po njega v službo.

Zagotovo je nekaj narobe

Takoj po klicu sem vedela, da je zagotovo nekaj narobe...In res je bilo. Zadnji delovni dan pred poroko je ob prenosu pacienta nekdo naredil en sam samcat napačen gib in teža se je prerazporedila na mojega dragega. Nenadoma je nekaj počilo v njegovem hrbtu. Bolečina v njegovem hrbtu je bila vedno hujša in ko so prišli do bolnišnice, je imel zdravnik že dva pacienta. Kot ste verjetno opazili, je moj mož reševalec, in kot vsak moški s svojim egom, je rekel, da ni nič hujšega. Zato se je odločil, da se mora samo malo poravnati, vleči in vse bo vredu.

Samo še tri dni do poroke

Zbudila sem se v nov dan, sveže jutro in le še trije dnevi so ostali do velikega dne. V zraku sem vseeno čutila zaskrbljenost, saj njegov hrbet ni bil v nič boljšem stanju. Tisto popoldne sva s sinom odšla v Kranj, saj naj bi tam ostala do poroke. Plan je bil tak, da fantje zvečer še kaj popijejo, saj niso imeli fantovščine. Po celem dnevu sporočil in klicev mu je njegov najboljši prijatelj dal vedeti, da bo treba ukrepati in vseeno oditi na pregled k zdravniku.

Randevu v ortopedski bolnišnici

Takoj, ko se je odločil, sva odšla do bolnišnice. Ura je bila že pozna, ko sva se odpravila v Ljubljano do ortopedske bolnišnice. Ko sva prišla tja, sva kot  po navadi čakala zelo dolgo časa, da naju je zdravnik sprejel. Takoj je postavil diagnozo – hernija. Ko sem na hodniku poslušala njun pogovor, so mi v spominu ostale samo te besede: hernija, nujna operacija, plesali, vaša poroka...

Dokaj hitro sva se poslovila, saj je bil sprejet v bolnišnico, da bodo takoj zjutraj opravili MR-slikanje in potem ukrepali naprej. V naslednjem trenutku sem sedela na robniku v Tivoliju, prižgala sem si čik po zelo zelo dolgem času in se zlomila. Nisem mogla biti več močna, saj je ura odbila že polnoč in do najine poroke sta bila zdaj samo še dva dneva.

Čakanje na dobre novice

V četrtek pozno popoldne sem bila na poti iz Savinjske doline proti Gorenjski. Čakala sem na klic svojega najdražjega, da mi pove, da je vse vredu in da je operacija uspela. Končno je zazvonil telefon in končno sem slišala njegov glas. Nekako sem pripeljala do počivališča, preden sem planila v jok. Ker so vsi na oddelku vedeli, da pri njih leži reševalec, ki se poroči še to soboto, so nama pogledali čez prste in lahko sem prišla na obisk kljub zelo pozni uri. Rekel je, da bo jutri že odpuščen iz bolnišnice.

Ali bova poroka vseeno speljala do konca?

Kljub vsemu je vztrajal, da poroka ostane. Rekel je, da je to moj dan in da ne želi, da karkoli odpoveva. Nisem vedela, kako naj uživam in se veselim, če moja močnejša polovica trpi v bolečinah. Lahko bi se celo zgodilo, da bi nas sredi večera zapustil in šel počivat, saj nebi več zdržal. Zelo težko sem sama sprejela odločitev, da to nebo šlo in da nama je očitno namenjeno drugače. Ker so bili tudi najino prvo srečanje in začetki kot v nekem filmu, se tudi pri poroki ne more drugače končati. Zato sem se odločila, da bova imela le civilni obred na Brdu pri Kranju. 

Zadnji dan pred poroko

Zbudila sva se v sončno jutro. To je bil dan, poln nehvaležnih klicev, najprej organizatorju poroke, bandu, fotografu, gostišču in potem še huje – vsem svatom. Vmes sem šla do frizerja, vizažista, po poročno obleko, nato pa hitro v Ljubljano in s svojo ljubeznijo na sprehod. In že je bil tu– za vsako dekle najbolj pričakovan dan, ki bi moral biti kot iz sanj.

Konec odštevanja...Tu je poročni dan

Moj urnik je bil res sproščen in lahko sem bila vse dopoldne na liniji z bodočim možem. Vse je šlo po planu, sonček nam je sijal in vse je kazalo na to, da bo res en popoln dan. In kaj kmalu sem že po rdeči preprogi stopala proti svojemu življenjskemu sopotniku. Bil je res čudovit obred, po katerem smo imeli pogostitev in poročno torto. Poročni šopek sem cvet po cvet razdelila med vse neporočene punce, kot mavrična ribica svoje luske. 

Kljub vsemu, kar se nama je dogajalo zadnje dni, so bili ob nama prav vsi in lahko rečem, da je bil dan prav zares čaroben. In le katera nevesta lahko reče, da je poročno noč preživela sama s svojim ženinom?